Je partner odšel z drugo?

BETTER THAN ME?

(Velja za oba spola)

Med delom ponavadi poslušam naključen seznam skladb na Spotifyu. Tokrat je moje uho ujelo zgornjo skladbo. Najprej zaradi 'pogumnega' jezika nato pa še zaradi prepevanja na koncu. Zdelo se mi je, da pojejo otroci. Moj um mi je takoj ponudil zgodbo: mlado mamico je partner zapustil zaradi drugega dekleta in sedaj v avtu prepeva to pesem skupaj s svojimi otroki - ojoj ;)

Na srečo že dolgo poznam naravo uma. Najprej sem o tem le brala, razumela, opazovala in nekega dne se mi je v celoti razodela. Na vzhodu pravijo, da je um kot opica, ki skače z veje na vejo in 'gunca afne'. Za vašega ne vem, ampak moj je točno tak. Še vedno, kljub vsem spoznanjem, učenju, znanju. Odkar ga dobro poznam, me zelo zabava in mu ne verjamem nič. Ne potrebujem televizije in romanov. Imam svoj Netflix v glavi. Zastonj, brez naročnine. Če kdo misli, da ga nima, se moti.

Zgodbe svojega uma torej obravnavam podobno, kot filme na Netflixu in ne kot nezmotljivega Boga, ki mi vedno poda zveličavno resnico in na katerega se lahko zanesem. Ne, ne. Grem takoj pogledat video in vidim, da na koncu pojejo dekleta. Se nasmejem zgodbi svoje opice; življenje bi bilo precej bolj sivo brez teh zgodb.

Druga stvar, ki sovpliva na to, kako se v življenju odločamo in doživljamo, pa je naša percepcija. Zaznava. Seveda je povezana tudi z našo opico. Vendar zajema tudi vse naše čute in z umom vse skupaj poveže tudi s preteklimi izkušnjami.

Če želimo živeti boljše je nujno, da se naučimo (in na to ne pozabimo v ključnih trenutkih) pogledati na dogodek z vseh možnih zornih kotov in ne nasedamo idejam svojega uma. Um je naše orodje, del nas, kot telo.

No, več o tem v programih 'Z roko v roki' - mentorski program ter 'Moja nova percepcija'.

Zdaj pa k vsebini. Kako naj prebrodimo takšno in podobne situacije? Konec partnerske zveze, preden smo se sami tako odločili? In še, če gre za trikotnik?

Na to temo danes obstaja morje knjig, spletnih navodil ipd. Zakaj? Preprosto zato, ker ne znamo ali ne želimo čustveno sprocesirati izgube oziroma odžalovati. Danes hočemo vse rešit s pametjo. Tako smo bili vzgajani. Racionalno mišljenje imamo za največjega Boga, na katerega se lahko vedno zanesemo. Ne me narobe razumeti. Z racionalnim mišljenjem ni nič narobe. Sreča, da ga imamo. Tudi v procesu žalovanja nam lahko pomaga. A je še bolj pomembno, da dovolimo čustvenemu procesu, da se odvije v celoti.

Napotki in ideje, da partnerju odpustimo, ga razumemo, dvignemo glavo in zaklenemo svoje srce za nekaj časa, se roko na srce, kakor se že lepo slišijo in so nekatere celo opevane kot idealna rešitev, ne obnesejo. Če se odločimo za takšno pot, bomo zgolj potlačili svoja prava čustva (jezo, žalost, bolečino, prizadetost, razočaranje, ipd.) Brez skrbi, izbruhnila bodo nazaj na površje drugič. Ponavadi ob najbolj neprimernem času in zameglila našo naslednjo odločitev.

Torej kako? Jah, tale pesem je čisto ok za procesiranje. Moramo skozi vsa čustvena stanja, večkrat, dokler nas ne boli več. Torej: jeza, žalost, razočaranost, bolečina, tudi malo sentimentov (ne preveč, ker niso usmerjeni k reševanju in prihodnosti temveč v preteklosti in imajo tendenco, da nas spremenijo v večno žrtev).

Jah. Tako kot v kameni dobi in pri Bušmanih. Jokaj, kriči, stokaj! Ne se izogibat jezi. Jeza je potrebna, ker je aktivna energija v primerjavi z žalostjo. Potrebujemo je, da nas premakne naprej. Vendar ne prehitro naprej. Najrej je treba zacelit rane, potem je šele nova bitka na vrsti. Ne pozabit tega in skočit takoj v novo zvezo.

 O tem, kaj narediti z jezo, pa drugič.

Long Time No See - Better Than Me

Hello, I am back!

When I work I usually listen to a random playlist at Spotify. Today, while I was replying to some emails and getting ready for the next session in a 8-weeks program 'My New Perception' with one of my students/clients, my ears have caught this song.

At the end of the song, few girls sing along. For my ears, it sounded like some kids are singing. And I started to listen to the lyrics. OMG! My mind immediately started to create a story around the song:  a young woman with two kids who has been left by her husband/partner feels hurt and she shares her fillings with her kids through singing this song in a car.

You see, my mind is a problem solver, always in charge and always busy. The mentor/coach/therapist part of me is always on guard and searching for better solutions, approaches, ways. Always learning and analyzing.

Luckily, I've learned a long time ago that our mind is not something that we can trust. It has the nature of monkey, jumping around and changing stories all the time. And our perception is like a horse with blinders. It gets only a tiny bit of the whole, only from one corner.

I immediately watched the video, learned the truth (no kids in this video) and laughed to 'my inner movie'.

I have learned how to handle my mind and perception properly so I don't react on my inner made-up stories like I used to when I was younger.

This funny and insignificant adventure of my mind, perception, and imagination inspired me to share it here and to revive this blog.

If your life is full of stories of your/mind/perception/imagination and you don't fully recognize this and believe them and you bring decisions and act upon them I know you have huge space for improving your life. Check all available info and angles of the story/event before deciding and acting.

YOUR MIND IS NOT YOUR GOD  

Linč, linč, kruha in iger!

Sočuten pogled nikoli ni bil popularen. Vedno je veliko bolj popularen poziv k linču. Vsaj v zgodovini belega človeka. Poziv k linču, maščevanju, v stilu oko za oko (seveda moraš v današnjem času zraven uporabiti še besedo pravica), bo vedno pritegnil maso somišljenikov.

Seveda ima danes veliko ljudi (še posebno tistih, ki so na kakršen koli način srečali z 'duhovnostjo') polna ust besed sočutje, brezpogojna ljubezen, ipd. Vendar nas to sočutje in 'brezpogojna' ljubezen prevevata le v odnosu do čudovitih ali ubogih bitij (npr. svetnikov, velikih učiteljev, modrecev, duhovnih učiteljev, živali, otrok, žrtev, ipd.). 

Lahko je bezpogojno ljubiti na primer Jezusa, ki je že več kot 2000 let mrtev in je naredil toliko dobrih del in čudežev! Kdo pa zmore ljubiti storilca? Pa ni treba brezpogojno .... tudi čisto navadna, človeška ljubezen bo dovolj....

Ko Življenje pred nas postavi preizkušnjo v obliki izjemno težkega dogodka (kot se je zgodil pred kratkim v Sloveniji - nasilje v družini, ki se je končalo s smrtjo male deklice), takrat pa se kljub naši Veliki Duhovnosti in prebranim knjigam, znanju, ipd., v večini ljudi prebudijo skrite resnice - ki so vse kaj drugega, kot pa Sočutje in Brezpogojna Ljubezen. Takrat nas popadejo agresija, sovraštvo, želja po maščevanju in prelivanju krvi, po uveljavljanju zakona oko za oko - in podobne hudobije. 

Ko sem brala na FB različne komentarje ljudi (tudi 'zelo duhovnih', da ne bo pomote), me je spreletaval srh! Okrutne in krvoločne ideje ljudi, ki se imajo za dobre in sočutne (pa tudi duhovne) o tem, kaj bi bilo treba narediti s storilcem, v skorajda prekašajo okrutnosti storilca!

Ko promoviraš sočutje in ljubezen na praktični ravni, na konkretnem primeru, tudi do storilca, takrat a le peščica ljudi to zares razume...

Poglejte vendar zgornji video!

Ta bivši storilec se je naučil lekcije! Nikoli več ne bo storilec, nikoli! Zakaj? Ker mu je mati žrtve pokazala, kaj je Ljubezen. Prava, ne tista brezpogojna, opisana v knjigi. Doživeta, izkušena, boleča, resnična! Ni mu brala knjig o ljubezni, ni mu predavala o ljubezni, ni mu govorila o tem, kaj je ljubezen. Preprosto, dala mu je svojo ljubezen in sočutje. Ogromno srce in ogromno modrosti! Na žalost tako redka dobrina danes....

Če bi za tega storilca organizirali javni linč, sem prepričana, da bi se zbralo toliko ali pa se več  ljudi, kot na kakem nogometnem prvenstvu, znanem koncertu...

Dogodek, enako kot v srednjem veku, le da bi bil zdaj pospremljen z objavami, 'fotkami' in 'lajki' na družabnih omrežjih... 

Nekdo me je povabil k pridružitvi skupini, ki poziva k strožjemu kaznovanju, linču, smrtni kazni..... 'lajkov' kolikor hočeš! In agresije za izvoz! Tu se lahko (ponovno) prepričamo, da smo dejansko najbolj agresivna in destruktivna vrsta, in znotraj vrste rasa, na planetu.

Lekcije iz zgodovine, spoznanja stroke... nič ne pomaga. Če je človek agresiven, si želi krvi in vedno bo našel (seveda upravičen) razlog.

Sočutje in ljubezen - kdo sploh se ve, kaj to je? 

Takšen odnos zahteva višjo stopnjo zavedanja. Ko dosežemo višjo stopnjo zavedanja se lahko osvobodimo lastnega kompulzivnega ravnanja. Na dogodke smo zmožni pogledati z več zornih kotov, ne le iz (lastne) bolečine. Zmoremo pogledati tudi z zornega kota Življenja in Ljubezni. In zmoremo sočustvovati z ljudmi, ki (nezavedno) Ljubezen razumejo kot bolečino in trpljenje! In šele to je priložnost za boljšo družbo, ki si je vsi želimo!

ZDRAVI IN CELI SAMO LJUBEZEN!

Žalost

Če si žalosten že od rojstva, se v resnici sploh ne zavedaš, da si žalosten. Misliš, da je to normalno stanje. Da se vsi ljudje počutijo tako in da je življenje pač takšno...

Veliko te žalosti je povezano z našimi nerojenimi brati in sestrami, še posebno z nerojenimi dvojčki.... Saj veste, da so nerojeni bratje in sestre prav tako bratje in sestre? In da nam manjkajo? Da je tisto hrepenenje, ki te občasno razjeda, tista močna žalost, ki te preplavi ob žalostnih in manj žalostnih dogodkih, v resnici žalost zaradi neizživete, 'neprebavljene' ljubezni... celo življenje ti nekaj manjka .... iščeš povsod, iščeš v partnerjih, v užitkih, v alkoholu, drogah, karkoli že...

Vzemite si čas, izjokajte solze, ki so vam ostale od kdo ve kdaj. Jokajte, dokler se solze ne posušijo. In potem še kdaj, dokler jih ne zmanjka. Brez smiljenja samemu sebi, samo čista žalost... in solze.

Velikokrat me na delavnicah ljudje vprašajo, kako naj izjokam žalost, ne morem jokati, ne znam jokati... Vendar vsi ZNAMO jokat ... čisto vsi. Če ne verjamete, pomislite na dojenčke - vsi smo bili enkrat dojenčki in takrat smo se jokali :)
Samo včasih se preč bojimo, da se ne bomo mogli nehat jokat, da bomo umrli, da bo preveč bolelo....
Vendar je žalovanje naravni proces. In čustveni procesi trajajo dalj časa, kot mentalni. Z umom lahko vse rešiš v trenutku. S čustvi pa ne gre tako hitro.

Danes, ko je čas denar, družbeno ni zaželeno, da bi ljudje kaj dolgo žalovali. Takrat niso produktivni in družbo stanejo. Torej, če boš žalosten in boš to povedal zdravniku, ti bo hitro dal antidepresive. Ne bo ti rekel: Človek, zjokaj se! Na voljo imaš naravno zdravilo za žalost, to so solze! Ne stane nič, samo določen čas moraš posvetiti temu in proces (žalovanja) izpeljati do konca. Jokaj se, dokler ne boš končno začutil, da so se solze posušile in te bo zamikalo početi kaj drugega.
Če jemlješ anitdepresive, se ne boš nikoli zjokal .... saj ta zdravila otopijo, spremenijo te v zombija. In v takšnem stanju lahko ostaneš celo življenje.

Torej: vzemite si občasno čas tudi za žalost in JOK. Sodi zraven, tako kot radost in smeh. Smo namreč na planetu dualnosti in ena izmed nalog, ki jih imamo tukaj je, da spoznamo Življenje in se naučimo vedno znova ujeti ravnovesje.

Jokajte na primer takrat, ko dežuje. Je itak že vse mokro, narava joka, pa dajmo še mi malo ;)

Naj se vas Življenje dotakne na polno! Skočimo totalno vanj, če smo se že rodili in preživeli marsikaj! Imamo noč in dan, radost in žalost, itd. VSE!

Tale arija iz filma 'Hudičev violinist' je lahko čudovit pripomoček pri izjokanju žalosti zaradi nekoga, ki nam v življenju manjka - ker se ni rodil, ali pa je (za nas prehitro) umrl....
(Besedilo: http://www.lyricsmode.com/lyrics/d/david_garrett/io_ti_penso_amore.html)

Še posebno, če imate nerojenega dvojčka .... veste, tega je veliko več, kot bi si sploh upali verjeti...

Aja. Seveda se na delavnici Postavitev družine ta vzrok (ali kateri koli drugi) zaceli. Naslednjič se vidimo avgusta na Murterju ali septembra v Ljubljani.

Zunaj že grmi ;)

Poklon Življenju namesto sodobnih psiholoških težav

Poglejte no, tale video! Tudi, če ste ga že!









Ta posnetek mi vsakokrat napolni oči s solzami. Vidite, kaj je ta mama naredila? Kako je lahko kaj takega naredila?



Tako, da je sebe, svoja čustva, svoje misli, svojo bolečino (in vse ostalo, kar je njenega), dala 'malo na stran'. Sebe je dala na manj pomembno mesto. Ni izhajala iz sebe, svojih čustev in svojih potreb. Izhajala je iz Življenja. Iz situacije. Iz Ljubezni. Naredila je tisto, kar je bilo najbolj v službi Življenja. Naredila je tisto, kar je najbolj služilo njenemu sinu in njegovemu življenju.

Lahko bi pa naredila tudi dramo, padla v depresijo, iskala psihološko pomoč ... vse tisto, kar pogosto delamo danes...



Pred dnevi me je klicala mama, ki je bila v hudi stiski. Maturantski večer njenega sina. In njen bivši mož bo prišel z novo, lepo, brhko mladenko, s katero zdaj živi. Čeprav ga je prosila, da bi bili tokrat na tem velikem dogodku njunega sina, sami. Samo oni trije. Da bi se imeli lepo. In skupaj praznovali.

Kdo je ne bi razumel? Kdo ne bi razumel njene želje? Njenih dobrih namenov?

To je njena slika. Njena predstava. Za najinega sina bi bilo dobro, če mu na njegov velik večer, podariva to, da smo skupaj in se imamo lepo. Lepo, idilično, ampak....



 Sin tega ni prosil. Sin tega ne pričakuje. Sin ve, da ima njegov oče novo partnerko. In jo je sprejel, saj je očetova. In očeta ima nadvse rad. Tako kot mamo. ampak mama je v težavah. Vedno ima neke čustvene probleme. In seveda tudi zdravstvene probleme. Nič ji ne gre tako, kot bi si želela. Kaj lahko sin naredi, da bo mami bolje? V resnici nič. Ampak poskušal bo vse. Saj jo ima neskončno rad. Pred njo bo skrival svojo ljubezen do očeta. Ker čuti, da je ona še vedno jezna nanj in da jo njegova ljubezen do njega boli. Poskušal bo izpolniti vsa njena pričakovanja, narediti vse, kar bo le zaslutil, da bi njegovi mami morda pomagalo ....



Ali ta sin živi svoje življenje v polnosti?Se pripravlja na prihodnost in se je veseli? Ne. Vsa njegova (skrita skrb) energija je usmerjena v pomoč mami. In prišel bo dan, ko bo spoznal, kako zelo je jezen nanjo ...



Velik del njegove energije, ki bi morala biti usmerjena v njegovo življenje in prihodnost, jemlje mama zase. Iz egoizma? Da. Se tega zaveda? Žal, ne (še). Vidi le sebe, svoja čustva, svoje bolečine ter svoje želje in pričakovanja. Del teh potem projicira na sina, češ, to bi bilo dobro ZANJ.



Situacija - maturitetni večer sina - pa zahteva popolnoma drugačno ravnanje. Ko bo mama zmogla narediti tisto, kar je naredila mama v zgornjem posnetku, bo postala zares odrasla (in odgovorna).



In kakšno ravnanje bi bilo z vidika Življenja in situacije v tem primeru najboljše? Kaj bi najbolj služilo Življenju? Življenju služijo vsa tista dejanja, ki mu služijo. Da teče naprej...



Življenju bi služilo tole:

Dragi sin! To je eden največjih prelomnic v tvojem življenju, počasi odhajaš v svet odraslih in v samostojno odraslo življenje. VSI bomo prišli in ti čestitali. VSI skupaj se bomo veselili in praznovali s teboj. VSI te bomo podpirali na tvoji nadaljnji življenjski poti. Mama bi prišla na maturitetni večer kot velika in močna. Kot mama. Srečna, ker njen sin tako dobro uspeva. In ker sta z njegovim očetom kot starša uspela. In bi sprejela vse z ljubeznijo. Tudi novo partnerko moža...



'Kaj pa moja čustva, kaj pa moji občutki, ali nimam pravice do njih? Že tako sem vsa bolehna, zdaj pa še tole... to je zame preveč, tega ne zdržim, kaj mi dela, zakaj mi to dela, (bivši) mož mi to dela zanalašč.... '



Vse to je za na odpad. Stara mentalna šara. Onesnaževanje Življenja. V reciklažo.



Seveda ima PRAVICO do njih. Kdo si je sploh izmislil to besedo, pravica? Kaj ji bo takšna pravica? Seveda ima pravico do trpljenja. Ima pa tudi pravico in ODGOVORNOST do Življenja.



Ali je bilo mami v zgornjem videoposnetku vseeno? Ali ji je bilo lahko? Ne. Ampak ni izhajala iz sebe. Naredila je najboljšo možno stvar, ki je bila v dani situaciji na voljo. Ne iz svojih PRAVIC. Iz odgovornosti in LJUBEZNI.



Tudi tej mami bo uspelo. Ko se bo odločila in spremenila svoj način razmišljanja in svoj pogled na svet in Življenje. Ko se bo odločila, da bo šla od svoje neizživete ljubezni, ki jo še vedno boli, naprej. Ko se bo odločila, da bo živela. Za polno ceno.



In ko vidiš zgornji posnetek preprosto začutiš, da je Življenje neprecenljivo darilo. Le kdo ga je ustvaril? :)



Kaj menite?





Pri svojem delu kanaliziram Življenje. Velikokrat ljudem povem tisto, kar jim ni všeč. Je pa zdravilno, saj izhaja iz Življenja in Resnice :)



Moj poklon!

Life Takes It All

Life takes us all. 

And wants us all. 

We struggle, we fight, we're right, we're hurt ... 

But we ARE Life itself, a small particle of it. 

And until we get this totally ... 

Until we loose ourselves in Life and become empty - we are not completely alive.

When there's no ME left

everything is just fine as it is.



Don't watch it, don't think about it, don't dream about it .... let's live it fully and totally 

and let's make some mistakes, too ;)



Time is ticking ......

Mama, boljša sem kot ti?

Sranje!

Dokler tako razmišljam in čutim, sem agresivna do lastne mame. In s tem tudi do življenja. Kako mi bo šlo? Slabo....
Kaj sporoča stavek: 'mama, boljša sem kot ti'?

Mama, takšna kot si, zame nisi dobra. Morala bi biti boljša. Takšna kot si, sploh ne bi smela obstajati. Zakaj sem se morala roditi ravno tebi? Mame od mojih prijateljic so tisočkrat boljše.... in podobno.
Mama, boli me. Trpela sem. V sebi nosim veliko bolečine. Nisem dobila od tebe tistega, kar sem pričakovala, želela ali potrebovala. Zato sem jezna. Grozno jezna.... na tebe, nase in na celo življenje. Hočem, da bi bilo življenje takšno, kot jaz mislim, da bi moralo biti. In pika. Zato sem boljša kot ti.

Na delavnicah Postavitev družine, ki jih vodim, se zelo pogosto srečam s temi stavki. Z ženskami, ki so prepričane, da delajo prav in da bodo na tak način uspele. Uspele biti boljše, kot je njihova mama. Prišle so trdih src in prepričane v svoj 'prav'. Vendar v dobri veri, da je tako najboljše, še posebno za njihove otroke.

Iz delavnice gredo srečne, ker so uspele najti ponoven stik z ljubeznijo do svoje mame. Zares srečne in cvetoče.

Tudi Hitler je bil prepričan, da je dober. Da bo ustvaril krasen svet, ki bo BOLJŠI. Boljši je bil od svojih staršev, od vsega, kar je obstajalo dotlej. Želel je ustvarit čisto raso. Družbo, kjer bodo ljudje zdravi (ne bo več duševno in telesno 'pomanjkljivih' ljudi), lepi, močni, soustvarjali bodo boljšo družbo in živeli srečno. Ja!

Ideja 'biti dober' v sebi nosi primerjanje. Brez primerjanja z nekom, ne moreš biti dober. Torej takoj, ko rečeš da si dober, izraziš, da se v tvoji okolici (v umu) nahajajo manj dobri oziroma slabi ljudje. In seveda - če niso dovolj dobri, bi se morali spremeniti, oziroma ne bi smeli obstajati, takšni kot so...
in si pripnem zlato medaljo, se počutim večvredno.

Tu se začnejo vse naše vojne.

V resnici pa .... če se pogledam v ogledalo ... in dolgo gledam v svoje oči .... poiščem v njih svojo jezo ...... in gledam še naprej ...... bom malo globlje našla svojo žalost ....

Kdaj si se nazadnje jokal-a?

Spomladi je v naravi veliko ploh ;)

Ni treba biti dober. Popolnoma dovolj je, če si human. Za to ni potrebno nobeno primerjanje...